Danes in jutri praznujemo dva pomembna praznika

Torek, 31. oktober 2006

Danes in jutri praznujemo dva pomembna praznika. Nista iz bližnje preteklosti kot nekateri novodobni prazniki, ki jih ustvarjajo politiki v skladu s svojimi potrebami, pač pa sta stoletja spremljala naše prednike. Dneva reformacije sicer ne praznujemo od nekdaj kot državni praznik, je pa to pomemben zgodovinski in duhovni spomenik. Za Slovence še zlasti, ker je z reformacijo povezana naša knjižna beseda. Za številne evropske narode pa je  pomenila  duhovno prebujenje po stoletjih zatohle vladavine papeštva.

Cerkvene institucije so se po združitvi zgodnjega krščanstva, ki je prej še zmoglo duhovno moč, z rimskimi posvetnimi razvadami, povsem izrodile. Krščanska vera sploh ni bila več vera v pravem pomenu besede, pač pa je služila le kot pretveza za obvladovanje ljudi. Ljudem ni pomagala dosegati višje duhovne ravni ampak jih je preko sistema odpustkov in drugih cerkvenih dajatev, s katerimi naj bi si kupovali nebesa, vzdrževala v duhovnem životarjenju, medtem ko so se cerkveni dostojanstveniki predajali nezmernim zemeljskim užitkom. Cerkvena oblast se je povsem prepletala s posvetno in si jo je v glavnem tudi podredila.

Zato ni čudno, da so jasne misli in duhovna moč, s katero so Luther, Zwingli, Calvin in njihovi somišljeniki nastopili proti takšni Cerkvi, naletele na velik odziv med ljudmi, tako med preprostimi kmeti kot med najvišjimi plemenitaši. Protestanti niso nastopili proti krščanstvu pač pa so ga želeli rešiti iz globokega brezna brezvestne materialnosti, kamor se je bilo pogreznilo. Nastopili so proti moralno pokvarjeni cerkveni instituciji v imenu krščanske vere, ki jo je ta institucija tako brezobzirno zlorabljala.

Ne preseneča, da je bil odgovor papeškega Rima skrajno grob in prav nepojmljivo nasilen. Cerkveni dostojanstveniki so začutili grožnjo svoji oblasti in privilegijem. Niso odgovorili z duhovnimi argumenti pač pa z grobo fizično silo. Zaradi njihove silne želje, da obdržijo oblast, je umrlo sto tisoče ljudi. Mnogi so bili mučeni na najbolj grozovite načine, mnogi sežgani na grmadi. Vendar je bil protestantizem duhovno tako močan, da ga niti najbolj groba sila ni mogla zatreti. Protestanti so raje umirali v najhujših mukah kot da bi spet sprejeli papeško oblast. V tem so bili podobni zgodnjim kristjanom, ki jih tudi najhujša rimska mučenja niso mogla odvrniti od njihove vere.

Protestantizem je preživel hude čase in danes v svojih različnih oblikah predstavlja eno najpomembnejših svetovnih ver. Vendar tako kot druge vere tudi on ni odporen proti različnim skušnjavam sodobnega načina življenja in se pogosto pogreza v lagodno dremavico. Moral bi se ponovno zavesti svojih korenin in spet poiskati izjemno duhovno moč prvotnih reformatorjev. Luther, Zwingli, Calvin in drugi bi danes še kako prav prišli, da bi nam pomagali prebuditi človeštvo, ki lagodno drsi v samouničenje. A tudi danes jim ne bi bilo lahko. Ne zaradi rimsko-katoliške cerkve kot nekoč pač pa zaradi drugih oblastvenih in kapitalskih institucij tega sveta in zaradi nizke duhovnosti, ki jih spremlja. Tako kot vedno.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 31. Oktober, 2006 ob 15:19 v kategoriji Aktualno, miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.