Koliko podnebnih sprememb bo še treba, da se zavest človeštva prebudi? Koliko klimatskih katastrof? Podira se naravno ravnotežje in vedno bolj se bo.

Svetovna politika pa se še vedno ukvarja s svojimi vrtički. Skoraj vsem je že jasno, kako je zavožena politika največje velesile, pa se je še vedno trmasto oklepa. Kot razvajen otrok, ki si je nekaj vbil v glavo in zdaj noče slišati ne videti česa drugega. Zakaj predsednik ne začne sklicevati svojih štabov in tiskovnih konferenc na temo klimatskih sprememb? Kako rešiti prihodnost našega planeta in celega človeštva? Zakaj ne prevzame svetovnega vodenja na tem področju? Evropa bi mu z veseljem sledila, tudi Japonska ali pa Avstralija, ki jo že tri leta pesti strahotna suša. Tudi z Rusijo in Kitajsko bi se dalo o tem pogovarjati. Tukaj je prazen prostor za “leadership”, zakaj ga ne zapolni? Lahko bi si zagotovil mesto v zgodovini kot velik predsednik.

Človeštvo uničuje svojo klimo in žaga vejo, na kateri sedi. Ni več prav veliko časa na volja za odločne spremembe, s katerimi bi spremenili obnašanje gospodarskih korporacij in posameznikov. Zdaj še ni prepozno. Kmalu pa bo.

Vedno bolj je očitno, da svet nima vodenja, manjka mu “leadership”, kot bi rekli Američani. In prav oni so najbolj odgovorni za to. Evropska unija žal še ne more vzpostaviti jasne, enotne in načelne politike, ki bi ji lahko prisluhnil in sledil velik del sveta. Žal danes to ne izgleda kot trdno povezana Evropa, ki bi svetu govorila o miru na podlagi dveh svetovnih vojn, ki so jo do temeljev pretresli. Zaradi nacionalnih egoizmov in osebnostnih prestižnih bojev ne govori s tisto duhovno in moralno močjo, ki jo daje njena lastna tragična izkušnja. Zato tudi ona ne more zapolniti praznine v svetovnem vodenju.
Obdobje pred nami ne izgleda prav nič rožnato.

Ob tem so spregledali, da predsednik tokrat ni priredil nobenega pred ali po novoletnega sprejema, niti za novinarje ne, niti za predstavnike državnih služb ali gospodarstvenike.

Spregledali so tudi, da pa je predsednik med prazniki obiskal otroke v bolnišnici, v azilnem domu, upokojenski dom in dežurno zdravstveno osebje.

Ali se vam ne zdi, da je to bolj smiselno, kot pa so številni državni sprejemi in proslave, da ne govorimo o vseh drugih prednovoletnih srečanjih in zabavah?

In kakšna silna zabava sploh je to metanje petard in raket? Ali ni prav bebavo to početi ure in ure, dan za dnem? Ne morem se prav vživeti v kožo ljudi, ki v tem uživajo. V čem je le užitek, če nekaj vržeš in tisto poči? Ali pa uživanje v ognjemetih, ki trajajo in trajajo. Lahko za nekaj sekund pogledamo v nebo in se nam zdi lepo, ko ga ognjemet razsvetli. Vendar to početi deset, dvajset minut skupaj?! In takšne ognjemete organizirajo župani številnih slovenskih občin?!Kdo pa ima zdaj kaj od vseh teh petard in raket? Najbrž samo prodajalci pirotehničnih sredstev, ki jih pogosto uvažajo iz držav, kjer dopuščajo otroško delo pri njihovi proizvodnji. Eni otroci trpijo, da se drugi lahko zabavajo. Ampak, ko bi se zabavali le otroci, bi razumeli, težko pa je razumeti odrasle, ki zapadejo tej pirotehnični ponorelosti.

Vse skupaj pa ne povzroča le neznosnega trušča, ki ga marsikdo težko prenaša, pač pa prihaja tudi do poškodb. Ko sem na Silvestrovo obiskal urgentne oddelke na Kliničnem centru v Ljubljani, so mi povedali, da kot običajno pričakujejo največ poškodb od petard.

Ali ne bilo bolje, da se v prihodnje odpovemo tej pirotehnični norosti? Če imajo župani naših občin toliko sredstev, da jih mečejo v zrak z ognjemeti, naj jih raje namenijo za pomoč revnim družinam in jih obdarujejo ob praznikih. To smo namreč storili v Gibanju za pravičnost in razvoj. Zagotavljam vam, da je občutek veliko boljši, kot pa če poči neumna petarda ali raketa.

Narobe svet, bo dejal kdo, ki se bo spomnil, da so ravno nekatere stranke današnje vladne koalicije pred dobrim desetletjem dosegle zaostritev igralniške zakonodaje, da ne bi Slovenija preveč zašla v motne vode sumljivega denarja, ki se vedno vrti okrog igralnic.

To naj bi bila največja tuja investicija v Sloveniji. Kakšen signal dajemo s tem svetu in samemu sebi? Da so igralnice največja slovenska razvojna prioriteta? Kaj pa vse predvolilno govorjenje o visoki tehnologiji in konkurenčnosti?

Nekaj bi najbrž že zaslužili z igralnico, tudi kakšno delovno mesto bo, prav veliko pa najbrž ne. Tudi kakšnih velikih vrednot ne bomo razširjali z njo. Najbrž bo kdo rekel, da bodo tja denar nosili bolj tujci, da Slovenci ne bomo igrali na srečo. Kateri tujci? Številni novo pečeni bogataši iz nekdanjih socialističnih držav? Ali pa vsi drugi, ki so navajeni denar z lahkoto pobirati, pa naj bo pošten ali ne in ga tudi na hitro izgubljati. Ga bodo že povrnili doma, kjer so našli luknje v zakonih ali pa jih s pomočjo korupcije še razširili.

Resni bogataši in podjetniki denarja ne zapravljajo v igralnicah. Nalagajo ga v gospodarstvo, če se le da v podjetja visoke tehnologije. Vedo, da jim le takšne naložbe lahko zagotovijo mirno prihodnost. Igralnicam se bodo na daleč izognili. Pa tudi deželam, ki na njih gradijo svoj “imidž”.

Vsi vemo, da pesticidi zastrupljajo naše vode, da ne govorimo o hrani, ki se proizvaja s kemikalijami in zastruplja naše organizme. Človek bi pričakoval, da smo vsaj na tem področju dosegli zadostno raven zavedanja in bomo poizkušali uporabo pesticidov v kmetijstvu zmanjševati in postopno uvajati ekološko čisto pridelavo.

Pa temu ni tako. Pred kratkim je slovenska vlada državnemu zboru poslala v sprejemanje popravek zakona, s katerim olajšuje dostop do pesticidov in s tem se posledično povečuje njihova uporaba. Državni zbor naj bi ga sprejel celo po skrajšanem postopku, kar naj bi pomenilo, da gre pri tem za poseben interes države.

Je to res interes državljank in državljanov te države? Seveda ni, ravno nasprotno. Je pa to interes nekaterih lobijev, ki si obetajo večji dobiček. In to na račun zastrupljanja okolja in na račun našega zdravja. Če je že kmetijska ministrica pod pritiskom interesnih skupin predložila takšne popravke zakona, kje so drugi, ki morajo braniti interese okolja in zdravja? Kako je lahko to potrdilo ministrstvo za okolje, da ne govorim o ministrstvu za zdravje?

Iz izkušnje vem, da v množici predpisov, ki jih predlaga in sprejema vlada, predsednik vlade in celo resorni ministri velikokrat niso opozorjeni na kakšne takšne cvetke. Usklajevanje se dogaja na nižjih nivojih, tam pa včasih že pridejo blizu interesi posameznih lobijev. Uradniki potem ministru rečejo, da je zakon usklajen, da je vse v redu, enako informacijo ima predsednik vlade. In nihče ne opozori, da gre za navidez nepomembnim popravkom za nov udarec okolju in zdravju. Namesto, da bi iskali rešitve v nasprotni smeri, pride do poslabšanja.

Še vedno je čas. Škodljivi zakonski popravek lahko umakne sama vlada ali pa ga zavrnejo poslanci v državnem zboru. Seveda, če ne bo kdo rekel, da je interes vladajoče koalicije, da sprejmejo tak predlog. Vendar, če me spomin ne vara, je tudi ta koalicija prisegala na čisto okolje in na človekovo zdravje. Drugače državljani zanesljivo ne bi glasovali zanjo.

Marsikdo pa se je dal poceni demagogiji potegniti v blato in je navdušeno pritrjeval sovražnemu in primitivnemu govoru. V razgretem ozračju zadnjih tednov, ko je duh nestrpnosti in sovraštva ušel iz steklenice, kamor smo ga zaprli, ko smo si še prizadevali za vzpostavitev moderne, pravične in do manjšin strpne države, to pravzaprav ne preseneča več.

Zdaj lahko samo čakamo na nadaljnji razvoj dogodkov. Mediji in novinarji med sabo tekmujejo, kdo bo še bolj provokativen, še bolj gledan. Bo že kdo presegel torkov dosežek in zlezel še naprej po sramotni piramidi uspeha za vsako ceno.

Spirale nestrpnosti in sovraštva niso neznane sodobni zgodovini. Nacisti so se dvignili na tak način in prej zmerni ter spodobni nemški državljani so naenkrat ponoreli in začeli preganjati Žide ter druge manjvredne ljudi. Takrat smo veljali za manjvredne Slovenci, pa so kmalu preganjali in pobijali tudi nas.

Danes imajo nekateri za manjvredne Rome in to nam je skušal dokazati naš politik v torkovi oddaji. Vzbujanje nestrpnosti in sovražnih čustev se je preračunljivim demagoškim politikom že večkrat obrestovalo, saj jih je s sabo na vrh ponesel val ljudskega sovraštva. Seveda samo za nekaj časa. A vmes je bila velikokrat storjena ogromna škoda. Ko je Milošević s svojim sovražnim govorom spodbujal srbski nacionalizem in ga usmerjal proti drugim narodom, so mu pri tem mediji pridno pomagali. Brez njih se pravzaprav ne bi moglo zgoditi tisto, kar se je potem zgodilo in kar je prineslo smrt več sto tisočim ljudem.

Na srečo okoliščine danes v Sloveniji niso takšne, da bi se lahko zgodilo, kaj tako strahotnega, v takšnih dimenzijah. A moramo si biti na jasnem: te strahote so se začele s podobnim sovražnim in nestrpnim govorom, kot smo mu priča te dni. Kvalitativno gre za povsem enake pojave, čeprav številčno posledice ne morejo biti primerljive s tistimi v nekdanji Nemčiji ali Jugoslaviji.

In čas je, da se tudi mediji streznijo.

Se z Romi res ne da živeti v miru, kot dobri sosedje? Marsikje, zlasti v Pomurju vidimo, da je to mogoče, da so se romske skupnosti dobro vklopile v okolje. Torej, če je volja se da živeti skupaj. Če pa te volje ni, pa ne. V Ambrusu te volje ni in zdaj izgleda kot da je nikjer več v Sloveniji ni. Kjer koli se najde kakšna možnost nastanitve, se ljudje dvignejo in glasno protestirajo. Strasti nestrpnosti so se sprostile, duh je ušel iz steklenice.

To se ne dogaja prvič, zgodovina človeštva je polna takšnih primerov. Iz majhnega incidenta potem lahko nastane vihar nestrpnosti, ljudje kot da nenadoma niso več takšni kot so bili prej. Ne marajo več drugačnih, naenkrat jih začenjajo celo sovražiti in ni redko, da se iz tega razvije nasilje večjih dimenzij.

Romi so bili v zgodovini že velikokrat deležni preganjanj po Evropi, prav tako Židje. Ljudje so z njimi dolgo skupaj živeli, naenkrat pa so podivjali in izbruhnila so tudi najhujša nasilja.

Enako velja za druge narodnosti, za različne manjšine. Hrvati in Srbi so v Vukovarju mirno živeli skupaj, delali skupaj, bili sosedje in prijatelji, naenkrat pa so začeli preganjati in pobijati drug drugega. V Ameriki marsikje belci še vedno nočejo živeti skupaj s črnci. Še ni dolgo nazaj, ko so jih preganjali in celo obešali ali sežigali na grmadah, če so se začeli obnašati preveč enakovredno. In še in še bi lahko naštevali. Skupni imenovalec vseh teh grozodejstev je sovraštvo do drugačnih po barvi kože ali narodnosti, čeprav so  ljudje in kot taki enaki vsem drugim.

Nestrpnost do drugačnih je zato huda bolezen človeštva. Ne smemo se sprijazniti z njo. Ne smemo ji dati domovinske pravice v naši državi. Zavedajmo se njene nevarnosti, ne prepustimo se ji. Če se ji, kar naenkrat nismo več ljudje. Spremenimo se, ne da bi se sami zavedali kdaj in kako. In potem smo sposobni dejanj, za katera prej niti v sanjah ne bi pomislili, da bi jih lahko storili.

Primer v Ambrusu seveda še ni tako daleč, začeli pa so se kazati vsi simptomi nestrpnosti. Zaustavimo se in se zamislimo. Če se bo virus nestrpnost širil naprej, ne vemo, kje se bo ustavil. In morda bomo na koncu tudi sami njegove žrtve.

Ena izmed možnih poti razvoja NATA je res takšna kot piše na omenjenem grafitu. Zavezništvo 26 držav bi res lahko postalo le orodje kapitalskih interesov v ozadju, ki bi preko svoje marionetne politike usmerjali oboroženo silo tja, kamor jim ustreza. Tako bi se NATO na primer angažiral tam, kjer so energetski viri ali drugi strateški gospodarski interesi razvitih držav oz. njihovih korporacij. Pisal sem že o tem, kako korporacije v nekaterih razvitih državah s svojimi finančnimi podporami odločajo o volitvah in posledično o politiki. Zato je ta možnost povsem realna in poizkusi v tej smeri že vsaj delno prisotni.

Druga možnost pa je, da NATO postane oborožena sila najbolj razvitih držav, ki bo skrbela za njihovo neposredno varnost, hkrati pa delovala v interesu vsega človeštva. S tem bi posredno zagotavljala tudi varnost svojih držav, saj bi bolj pravične razmere v svetu zmanjševale možnost terorističnih in drugih napadov na najbolj bogate. NATO bi lahko zelo učinkovito posredoval v različnih kriznih situacijah v svetu, kjer bi oboroženim silam hitro sledile tudi humanitarne in gospodarske aktivnosti, ki bi lahko odpravile vzroke takšnih kriz. Praksa nam kaže, med drugim tudi v Afganistanu, kjer je angažiran NATO, da samo vojaška sila ne zadošča, saj se razmere hitro lahko spet poslabšajo, če ljudje ne vidijo nobenih življenjskih perspektiv in ponovno lahko postanejo plen ekstremnih, običajno teroristično naravnanih gibanj. In potem po 5 letih angažiranja v Afganistanu ugotavljamo, da je danes situacija varnostno slabša, kot je bila na samem začetku.

NATO lahko v prihodnosti odigra pomembno vlogo tudi v kriznih situacijah, ki bi bile posledica velikih naravnih katastrof. Razpolaga s transportnimi in drugimi zmogljivostmi, ki bi bile lahko neprecenljivega pomena v situacijah, ko bi veliko število ljudi bilo odrezanih od sveta in brez možnosti, da preživijo sami.
NATO je torej zelo pomembna organizacija. Lahko jo obravnavamo kot civilizacijski dosežek in kot sposobnost velikega števila držav, da skupaj nastopa v kriznih razmerah. Lahko pa se izrodi in res postane orodje v rokah brezvestnih ljudi, ki zasledujejo le svoje egoistične cilje.

Jasno je, da si bomo prizadevali za prvo, drugemu pa več kot upravičeno nasprotovali.

Odgovor na zgornji grafit je torej: “NATO ni oborožena sila kapitala in to ne sme nikoli postati. Lahko pa postane skupna sila naprednega človeštva, s katero se bo lahko soočilo z resnimi kriznimi situacijami, ki nam grozijo že v ne tako daljni prihodnosti.”

Naši dedje in babice so vedno skrbeli za ozimnico, včasih tudi še naši starši. V tem letnem času so nabavljali življenjske potrebščine, ki so jim pomagale prebroditi zimo. V sebi so imeli še vgrajen občutek, da je zima težak letni čas in se je treba nanj pripraviti. Tisočletja so ljudje živeli tudi v strahu pred vojnami in nikoli niso bili povsem prepričani, da je varno živeti  brez nujnih zalog. Še v dvajsetem stoletju se je ta občutek ohranil, saj sta svet pretresli dve svetovni vojni in vsakršnega pomanjkanja je bilo veliko. Izgubljati se je začel šele v zadnjih desetletjih, ko smo postajali vedno bolj prepričani, da bo sodobno potrošništvo že poskrbelo za vse. Kadarkoli lahko gremo v trgovino in nabavimo vse, kar potrebujemo. Zakaj bi si delali ozimnico oz. zaloge nasploh?

Za tem prepričanjem pa ni prav veliko razmisleka, temveč le pozaba tisočletnih izkušenj. Sodobna civilizacija nas je uspavala v lagoden dremež, kjer nič kaj veliko ne razmišljamo, niti se ne zavedamo dejanskega stanja sveta.
So danes velike katastrofe, ki bi presekale oskrbovalne tokove, nemogoče? Je nemogoč energetski mrk, ki bi za določeno obdobje ustavil vse tovarne, mline, štedilnike in hladilnike?

Da o ogrevanju ne govorimo.

Saj si vendar lahko zamislimo velike ekološke katastrofe ali pa teroristične napade velikih razsežnosti, ki bi za določen čas lahko povsem omrtvičili naše življenje. Kar spomnimo se orkana, ki je zbrisal New Orleans in nemoč sodobne ameriške države, da bi ljudem v stiski pravočasno pomagala. In strokovnjaki nam napovedujejo vedno več ekoloških katastrof. Pa tudi teroristični napadi niso noben privid, saj se varnostne službe po svetu ukvarjajo v glavnem le še z njimi. Med njimi kroži rek, da ni vprašanje, če bo prišlo, do terorističnega napada velikih dimenzij, temveč je vprašanje le, kdaj.

In ob vsem tem je sodobni človek na kaj takega povsem nepripravljen, zlasti vsi, ki živijo v urbanih naseljih. Kar pomislite, kako bo, če bo nenadoma prekinjena električna povezava, plinovodi ne bodo delovali, oskrba s hrano in drugimi potrebščinami se bo popolnoma ustavila. Kako dolgo lahko preživite? Kriza bo morda trajala nekaj tednov ali celo več, boste zdržali tako dolgo? V stanovanju boste našli ogromno nepotrebne  šare ne pa najnujnejših potrebščin, ki bi vam omogočile preživetje. Nobene hrane, še sveč in vžigalic morda ne boste imeli.

Grozljiva misel, a kdo si upa trditi, da je nemogoča?